Obala 46, 51511 Malinska, Hrvatska

Zgodovina

Zgodovina Dubašnice je povezana z gozdom medenega hrasta, ki je uspeval na plodnem dubašljanskem polju.

Zgodovina Dubašnice je povezana z gozdom medenega hrasta, ki je uspeval na plodnem dubašljanskem polju.

Zgodovino Dubašnice predstavljajo tri vaške skupine. Dolinja sela so vasi: Porat, Vantačići, Turčići, Zidarići, Milčetići, Bogovići, Radići in Malinska. Vasi Porat, Vantačići, Zidariči in Malinska skupaj imenujejo Vala. Nato so Gorinja sela: Kremenići, Žgombići, Sv. Ivan, Sv. Anton, Strilčiči in Sabljiči.

Tretja vaška skupina se imenuje Poganka, nanaša pa se na vasi: Milovčići, Hržići, Oštrobradići, Barušiči in Ljutići. V bližini so tudi že zapuščene vasi. V novejših časih so v sestavo občine vključeni tudi Sv. Vid-Miholjice z vasema Maršići in Sršići.

Kot zavarovano pristanišče je v davnih časih služila kot zaklonišče za plovila in predah od vremenskih neprilik. Dolgo je bilo nenaseljen kraj zaradi strahu pred gusarji in neželenimi obiskovalci. Na začetku 19. stoletja so začeli Malinsko naglo naseljevati, najbolj zaradi vse večjega izvoza drv v Benetke, Chioggijo in Reko. Zgradili so pristanišča za jadrnice in parnike, razširili so pristaniški prostor za sprejem in vkrcanje blaga, začela se je razvijati trgovina, od leta 1866 pa so začeli v Malinski pristajati tudi potniški parniki.

Z ladjedelništvom se je v Malinski začelo leta 1927, čeprav se je pristanišče v preteklem stoletju razvijalo kot trgovsko pristanišče bolj kot pa pristanišče za potniške in turistične ladje.

Sledi življenja na celotnem območju so zabeležene še iz prazgodovinskih in antičnih časov. Tu je živelo pleme Liburnov, od katerih so ostale ohranjene zgradbe. Ena izmed njih je v bližini Porta, druga pa na rtu Čuf. V zalivu Zaharija na zahodnem delu obale so odkriti ostanki antičnega stanovanjskega objekta (villa rustica), kar priča o podeželskem življenju v času antike. Obdobje srednjega veka je zapustilo mnogo več sledi.

Naseljevanje in razvoj Dubašnice je tesno povezano z Ivanom Frankopanom, zadnjim krškim knezom. V letu 1451 si je z brati razdelil posesti, se odrekel posesti na kopnem in dobil Krk. Da bi čim bolj izkoristil otoški teren, se je odločil, da bo pripeljal ljudi s celine, ki bodo živeli na nenaseljenih območjih, obdelovali zemljo in okrepili živinski sklad. Zgodovinski podatki iz nekega glagoljaškega misala pričajo, da je bilo poleg naseljenih Hrvatov veliko tudi prebegov pred Turki, ki jim je knez rekel Vlahi ali Murlaki. Prebivalstvo se je občutno povečalo. Leta 1480 je bila ustanovljena že samostojna fara, ki je bila neodvisna od Omišlja. Tudi na civilnem planu je obstajala samostojna komuna kot najmlajša otoška samostojna enotagrad Dubašnica.

Z odhodom zadnjega kneza Frankopana so v letu 1480 nad otokom v celoti zagospodarili Benečani. Njihova oblast je na Krku trajala do leta 1797. Po padcu Klisa v letu 1539 so se v Senju nastanili Uskoki in predstavljali stalno grožnjo Krku, ki je bil pod okriljem Benetk na nasprotni strani. Mesta, ki niso imela mestnih obzidij, kot na primer Dubašnica, so postala pogosta tarča in privlačen plen za njihove roparje. Takšne roparske pohode sta večkrat pretrpela tudi samostan in cerkev sv. Marije Magdalene v Portu, katerih začetki segajo v leto 1480. Beneški providur je moral iskati veslače na galejah – galjote. Tisti, ki so odšli, se niso več vrnili in po njih so včasih imenovali ulice, v katerih so prebivali. V poročilih raznih bratovščin v Dubašnici je bilo zabeleženo, da so mnogi umrli na morju in da ni ljudi, ki bi obdelovali zemljo.

V času druge avstrijske vladavine (1813-1918) je začela delovati Ljudska šola, in sicer 17. marca 1846. Prvi učitelji so bili domači duhovniki.  Nova šola je bila zgrajena leta 1900 in bila nato nekajkrat dograjevana. Eden najpomembnejših dogodkov za Dubašnico je izgradnja nove farne cerkve v 19. st. Središče se je iz  davno izumrle vasi Dubašnica preselilo v Bogoviće, kjer so zgradili novo cerkev sv. Apolinarija v letu 1857. Na prejšnji lokaciji je danes zvonik in staro pokopališče.

Težko življenje, strah, odhodi na bojišča in velika lakota zaradi suše so zaznamovali prvo svetovno vojno na Krku. Italijanska okupacija (1918-1921) je bila najtežje obdobje v krški zgodovini. Čas med dvema svetovnima vojnama je zaznamovalo izseljevanje iz Dubašnice, še posebej iz notranjih vasi, kjer so bile številne družine, trgovina z lesom, poljedelstvo in živinoreja pa niso mogli zadržati vseh ljudi na domu. Izseljevali so se v Ameriko, Kanado, Južno Ameriko – še posebej v Brazilijo, Urugvaj, Montevideo.  Gospodarska kriza v letu 1929 je pripeljala nazaj številne otočane, ki so si v 30-ih letih gradili svoje hiše s prepoznavnimi arkadami pod okni. Čas druge svetovne vojne, razpad Kraljevine Jugoslavije in ustanovitev NDH – zavladal je strah pred ponovno italijansko okupacijo, kar se je tudi zgodilo. Ljudstvo se je moralo znajti tako, kot je kdo mogel. Uprava je bila italijanska, v šolah se je govorilo italijansko, hrvaški učitelji so ostajali brez službe, duhovniki niso uživali naklonjenosti. Vse pa so čakale še hujše izkušnje, ko je prišla nemška vojska. Po partizanskih diverzijah je izvajala stalne racije, ropala živino in hrano.  Dne 17. aprila 1945 je priplula partizanska desantna enota in na območju Dubašnice uničila nemške utrdbe. Končno je bil ves otok osvobojen okupatorskih enot. Na žalost je ta vojna zahtevala 39 življenj iz Dubašnice. V domovinski vojni je Dubašnica dala dom številnim beguncem in pregnancem iz Slavonije in pokazala veliko srce v skrbi zanje. Od materialne in duhovne pomoči pa do organiziranega šolskega pouka za njihove učence. Šest mladih življenj je ostalo na bojišču ali zaradi posledic poškodb.

Dubašnica je pomembna pri nastanku državotvornih temeljev Republike Hrvaške. V Malinski so v hotelu Palace (nekdanji perjanici hotelskega kompleksa Haludovo) ugledni pravni strokovnjaki napisali Načrt prve hrvaške ustave z datumom 15. avgust 1990.