Obala 46, 51511 Malinska, Hrvatska

Zakorakamo v zgodovino naših težakov

Območje Dubašnice naseljujejo Hrvati, ki so prišli na Krk konec VI. oziroma v začetku VII. stoletja, ko so naselili tudi sosednjo celino.

Območje Dubašnice naseljujejo Hrvati, ki so prišli na Krk konec VI. oziroma v začetku VII. stoletja, ko so naselili tudi sosednjo celino. Otok Krk se nahaja zelo blizu celine, zato dostop do njega ni bil težak. Vendar pa se na to območje zahodnega dela otoka nato naseli krški knez Ivan VII. Frankopan, in sicer v obdobju od leta 1451 do 1463. On pripelje svoje zaupanja vredne ljudi, pastirje z Velebita in Morlake (Vlahe), ki izhajajo iz ozemlja današnje Romunije. V večini so bili to begunci, bežeči pred turško nevarnostjo, ki je takrat grozila Balkanu. Delež teh priseljencev se je naselil na širšem območju okrog cerkve sv. Apolinara. To je bilo središče danes izumrle vasi Dubašnica.

Dubašnica je svoje ime dobila po ‘dubu’, arhaičnem iumenu za hrast, kar je razumljivo, saj se tu razprostirajo številni gozdovi puhastega hrasta (Quercus pubescens). V administrativnem smislu se je leta 1480 to območje odcepilo od Kaštela v Omišlju in preoblikovalo v samostojno občino (Kaštel) Dubašnica.

 

KMETIJSTVO

Prebivalci Dubašnice so bili kmetje in kmetovanje glavni vir dohodka. Obdelovali so majhne parcele, ki so jih ogradili s suhim zidom. Zaradi konfiguracije tal so zemljo obdelovali predvsem ročno, čeprav so uporabljali tudi orodja, značilna za ta kraj. Posebna orodja tega kraja so pikun (kramp za kopanje kamnitega terena), motika, mejkača (motika z dolgim ročajem in rezilom širine 5 cm, za okopavanje zemlje, v kateri je veliko kamenja), trnokop, capun (motika s širokim, ostrim rezilom  za odstranjevanje in zakopanih korenin), rankun (srpu podobno rezalno orodje za odstranjevanje razraščenega grmovja in rezanje tankega drevja), kopanj in rogulja (orodje z dvema ostrima reziloma za kopanje trde in težke zemlje, kjer uporaba motike ni možna). Globoko zemljo so obdelovali z orodjem prilagojenim za vprego vola, ki je vlekel ralo in zubatico (spominja na zobato žago; uporabljala se je za drobljenje grud zemlje), ki jo danes imenujemo preprosto plug.

V globoki zemlji so sejali predvsem žitarice. Na primer leta 1956 so bile žitarice posajene na površini 160 ha, sejalo pa se je predvsem pšenico, ječmen, koruzo in sirek. Poseben kraj je bil kmečko gumno, kjer so mlatili žito. Vsaka druga hiša je imela svoje lastno gumno (imenovano tudi guno), ki v tem skalnatem okolju predstavlja dragocen primer antične podeželske arhitekture.

Žitarice so mleli  ročno v domačih žrvinah z obračanjem kamnitega kolesa s pomočjo mune (lesenega držala ali ročaja).

 

PRIDELAVA OLJK

Pridelava oljk je za tukajšnje prebivalstvo predstavljala glavni vir dohodka. Leta 1850 je Dubašnica imela deset lokalnih združenih oljarn (torkelj) za predelavo oljk. Iz svojih torkelj je dobivala celo 700 baril olja (1 baril = 66 litrov). Delež olja so pridelali za lastne potrebe, preostali delež pa so z jadrnicami izvažali v Trst, Benetke, Chioggio, Bakar in Reko.

Na območju občine Malinska – Dubašnica so gojili predvsem domače sorte oljk, iz katerih so pridelali oljčno olje najvišje kakovosti. Med sorte spadajo: drobnica, plomnika (sladka), slivnjača, krčka debela in rosulja.

Danes je pridelava oljk v porastu. Pri vzpostavljanju novih nasadov se sadijo tudi tuje sorte iz Italije, in sicer leccino in pendolino.

 

 

VINOGRADNIŠTVO

Škof Petar D.Calore (1713 -1727) je leta 1715 poudaril veliko bogastvo otoka Krka, ki ga je imenoval ”Isola d’oro” (Zlati otok) in še posebej Dubašnice, prepoznavne po rodovitni zemlji in dobrem vinu. Vinogradništvo je doživelo največji razmah po prvi svetovni vojni. V Dubašnici rasteta avtohtoni sorti vinske trte brajdica in žlahtina, medtem ko obstaja tudi nekaj ameriške sorte. Obstajajo zapisi, ki kažejo na to, da je v Dubašnici raslo 261.425 vinskih trt. Dubašljansko vino, po okusu lahkotno in pitko je vsaki družini zagotavljalo reden in stabilen dohodek.

Danes je vinogradništvo popolnoma opuščeno, medtem ko se na območju občine nahajata samo dva oz. trije vinogradi. Z vinogradništvom in vinarstvom se resneje ukvarjajo samo prebivalci občine Vrbnik, ki se nahaja na severovzhodnem delu otoka.

 

ŽIVINOREJA

Živinoreja je bila  eden izmed najmočnejših stebrov  gospodarstva. Redili so govedo (vole) za delo v kmetijstvu. Uporabljali so jih pri obdelovanju zemlje in obračanju kamnitega toša (mlina) za mletje oljk. Služili so pri prevažanju tovorov z vozovi, pri izvleki celih debel ali dreves iz gozda in kamnov za gradnjo hiš, hlevov, suhih zidov in drugih kamnitih zgradb. Redili so tudi krave molznice. Ovčjereja je bila najbolj donosen tip reje.  Zato ni čudno, da ja vsaka družina imela ‘krdelo’ ovac, ki so se pasle na zasebnih parcelah. Poleti so jih peljali v komun (zemlja v državni lasti) na skupno pašno v Gradino. Ovčjereja se je obdržala do danes. V Dubašnici se vsako leto tradicionalno oživlja običaj, ki je star vsaj 150 let. Imenuje se Sensa (Spasovo). Ob tej priložnosti mladi moški – pastirji tekmujejo za sir. Vaški glavar ocenjuje tekmovanje in zmagovalcu podeli nagrado.

 

 

RIBIŠTVO

Z ribištvom so se v zgodnji  dobi ukvarjali izključno menihi samostana sv. Magdalene v Portu. Ko so današnji Portani prišli iz vasi Dvorani živet na morje, so jih menihi učili ribarjenja. Prebivalci Porta in Vantačića imajo ribolov v krvi, medtem ko se prebivalci Malinske začeli z njim ukvarjati v novejšem času.

Ribiči so bili organizirani v majhne „kumpanije“ (združenja). Od obale bi odpluli v majhnih ladvah (čolni, izdolbljeni iz hrastovega debla) in ribarili ponoči s pomočjo svetilk.  ‘Svetlobo’ so ustvarili tako, da so zažigali smrekov les.

Kasneje so v ta namen uporabljali karbidne in parafinske sveče. Nato so začeli uporabljati ribiške mreže in trnke.

 

SOBIVANJE S KAMNOM

Na tej zemlji je veliko kamenja. Kopali in odstranjevali so ga ročno in nalagali na kupe. Tako so nastali suhi zidovi, ki so še danes del avtohtone podobe krajine. Tako so se ohranile parcele, ki so omogočile pridobitev rodovitne zemlje. Večji in kakovostnejši kamni so se uporabljali v gradbeništvu ali pa za ograjevanje parcel. Tudi danes na vsakem koraku srečamo suhe zidove in duplice (suhi zid z  zunanjim in notranjim licem). Gradili so se mošune, stube, kamnite hiše in hleve za živino.

Mošune so kamnita zatočišča, ki so jih pastirji uporabljali kot hlev za ovce in molžo.  Vanje so  se ob slabem vremenu zatekali pastirji. Stube so deli suhih zidov, ki služijo kot prehod med dvema parcelama oz. kot vhod v parcelo. To je ozek prehod med dvema pokončnima kamnoma, s širino enako dolžini stopala, skozi katerega niso mogle prestopiti ovce in druge majhne živali.